Srčnih sedem

Tam kjer se Kališka prisojna pobočja spustijo na vzhod, se prične zgornji del Mačevske doline. Zahodna osojna grebenska pobočja Laneža, porasla z ruševjem, jo zapirajo v ozko dolino. Spodnjo in zgornjo dolino seka zložna planinska pot, ki vodi od Hudičevega boršta na zahod proti Kališču. Severno od te poti postaja hoja trša, saj se tod začnejo vsevprek veliki nanosi grušča, ki jih že tisočletja s krušljivega Laneža prinašajo močni nalivi.

V dobrih 600 metrov dolgi ozki dolini, ki se prične oz. konča na Mačevskem sedlu na 1622 metrih nadmorske višine, so pastirji že stoletja imeli izhojeno pot. V koncu petdesetih let, ko se je opustila paša več stoglavega tropa ovc, ni bilo nikogar več, ki bi skrbel, da se travnata pobočja ne bi zaraščala. Ruševje je zagrnilo vse, z vejami je prepredlo poti, tako, da so zanje vedeli samo še divji lovci in fantje, ki so na Lanež hodili po planike za svoja dekleta. Pa vendar, predvsem v zadnjih dveh desetletjih, se je vedno našel kakšen ljubitelj starih pastirskih poti, ki je imel s seboj škarje in je z odstranitvijo vej vsaj za kakšno leto spet spustil svetlobo na pot.

V soboto smo člani Kulturno umetniškega društva Matije Valjavca, ki že nekaj let odstiramo stare pastirske poti v naših gorah, zavihali rokave. Naš cilj je bil tokrat Mačevska dolina in njeno Mačevsko sedlo. Bilo nas je sedem srčnih: Petra Lombar Premru, Simona Zorman, Francka Prezelj, Marko Kalan, Rok Šenk, Stane Nič in Slavko Prezelj. Iz Mač smo do izhodišča hodili dve uri, od tam pa smo dobre štiri ure razpirali pot navzgor. Marko in Rok sta z motornima žagama neutrudljivo žagala ruševje, ki je sililo na pot, ostali pa smo dolge in tudi težke veje poskušali metati čim dlje. Moč so nam dajali enkratni prizori na slikoviti vršni greben Laneža in na gorsko cvetje, ki cveti ob poti. Tudi Lanež, od Kobile proti severu, na katerem smo grebensko pot začeli odpirati v letu 2016 (Vojko Smolej, Petra Lombar Premru, Martin Premru in Slavko Prezelj) smo na pobudo Vilija Ekarja, začeli v letu 2018 odpirati še proti jugu. Glavnino dela na tej res dolgi poti sta  opravila neutrudljivi Vilko Ekar in Franci Zaplotnik, oba iz Tupalič. Pot preko celotnega 1,7 km dolgega pogorja, v kateri smo z dvema večjima akcijama sodelovali tudi člani društva, je bila narejena v letu 2022. Samotna vršna pot, pogledi na Storžič in srečanje z gamsi, je očarala že marsikakšnega planinca.

V zadnjem delu poti do Mačevskega sedla nas je presenetil mlad nemški planinec iz Baden-Württemberga, ki se je po tej neoznačeni planinski poti spuščal navzdol po mačevski dolini proti Mačam. Bil nam je zelo hvaležen, da smo mu na široko odstrli pot proti dolini. Prav tako sta bila vesela dva naša ljubitelja planin, žena in mož. Na Mačevsko sedlo smo po dobrih štirih urah dela prišli kar zmerno utrujeni, vendar neizmerno veseli, da smo skozi neskončna pobočja ruševja spet odprli staro pot. Lepoto dneva je kalila samo ena žalostna novica. Zjutraj nam je Petra povedala, da so se ovčarji že po šestih dneh odpravili na Zaplato po ovce, da jih odženejo nazaj v dolino, kajti 140 glavi trop je po vsej verjetnosti napadel volk. Narava je kruta pravijo ljudje in tudi to, da morata Narava in človek sobivati. Lastniki ovc so predvsem mladi ovčarji. Verjetno bi bilo prav, da pristojni naredijo tako, da bo prav za vse, da mladi ovčarji ne zgubijo upanja za pašo na Zaplati, volkovi, pa, da živijo predvsem tam, kjer ne bodo prihajali v stik z ovčjimi tropi.

Ohranjane kulturne gorske krajine in poletna paša v hribovitih predelih bi nam morala biti predvsem v spoštljivem odnosu do naših prednikov, ki so si s tem pomagali, da so lahko živeli in preživeli!

Slavko Prezelj

Fotografije: Stane Nič, Petra Lombar Premru