80 let Martinke Vavpot in pohodniki DU Preddvor

Prvi pohod DU Preddvor v novembru 2025 je bil namenjen naši slavljenki, 80-letni Martinki Vavpot. Po uvodnem sprehodu ob Savi od Čirč do Hrastja in nazaj smo se zapeljali k Martinki domov v Britof, kjer nas je pričakala praznično oblečena v narodni noši. Po voščilih in odlični malici je bil čas za kratek sprehod skozi njenih 80 let.

Martinka Vavpot je, odkar pomni, povezana s hribi, saj je iz rodnih Zg. Bitenj neštetokrat šla na bližnji Jošt in Šmarjetno goro. To so bile njene prve planinske poti, ki jim je ostala zvesta vse življenje.

Leta 1970 se je preselila v Britof. Ima štiri hčerke, štiri vnukinje, enega  vnuka, eno pravnukinjo in enega pravnuka. Njena službena pot se je začela v trgovini Astra, nato je 20 let delala v Alpetouru, kjer se je 1. 1. 1999 tudi upokojila. Od začetka leta 200,8 po moževi smrti, živi sama aktivno in ustvarjalno življenje naprej.

V letih 1979-1982 sta z možem zgradila vikend na Potoški gori. Martinka se spominja, da je bila edina ženska, ki je pomagala možu pri gradnji. To je postal njen drugi dom, saj pravi, »tudi če mi čas ni dovolil, sem bila gor, še zdaj bi šla, če bi lahko šla«. Zgodilo se je, da je prespala na Potoški gori in zjutraj šla v dolino v službo. Vikend ji čuva križ, tudi zato in zaradi moževe skrbi zanj nad mavrico, je  vikend ostal nepoškodovan ob požaru na Potoški gori.

Po moževi smrti je Martinka pričela z delom kuharice v planinskih kočah, tudi to je bil prav poseben čar njenega življenja. Najprej je bila tri leta na Kredarici, dve leti pozimi na Voglu, pet let na Kriški gori, eno leto v Valvazorjevem domu pod Stolom, dve leti na Uskovnici in dve leti v Vodnikovem domu. Vsa leta je marljivo pisala dnevnik za vsak dan dela v kočah. Pokazala mi je zvezke z vpisi ter dodala, »da je zvečer pisala zato, ker je bila tako utrujena od dela, da je morala malo počit, predno je sploh lahko zaspala«. Ko je Martinka delala na Kredarici, so planinci govorili, »gremo na Kredarico, gor se dobro je«. Pa ni le kuhala, vmes je skočila še na Begunjski vrh, se spustila na Velo polje, kamor je živalim nesla star kruh, ali na vrh Triglava. Na praznovanju danes jo je obiskal tudi Vinko Zadnikar in obudila sta kar precej zanimivih dogodkov iz časa njunega skupnega oskrbovanja planinskih koč na Kriški gori in Vodnikovem domu.

Prvi planinski pohod s Preddvorčani je bil na Peco z avstrijske strani z Janezom Planincem.

V svojih spominih je obudila še datumov, najprej 5. 3. 2008, ko sta s preddvorskim planinskim vodnikom  Janezom Planincem šla tri mesece po moževi smrti na zimsko turo do Srebrnega sedla pod Planjavo, na Planjavo, se spustila do Kamniškega sedla in nazaj v dolino. Štartala sta zjutraj ob 6.40 in hodila 11 ur. Izjemno je hvaležna Janezu, ker jo je spodbujal pri hoji po ledu. Pomagala si je tudi s cepinom in hodila vzvratno navzdol tri ure nepretrgoma.

Potem pa je hotela preveriti še poleti, kje je hodila pozimi, zato se je na isto pot odpravila 1. 8. 2008 in namesto v enajstih nazaj v dolino prišla v sedmih urah!!!

Vesela je bila vseh obiskov iz doline, tako sta jo 11. 8. 2009 na Kredarici obiskala Francka in Janez Planinc, na Vodnikovem domu pohodniki DU Preddvor.

Še ob enem datumu se je raznežila, 8. 8. 2006, ob  zahtevni ferati na Strmo peč.

Tudi 20. 8. 2005, ima posebno mesto v njenih spominih, ko je preplezala Severno triglavsko steno - Slovensko smer skupaj z Janezom Trilarjem z Visokega. In to v štirih urah namesto šestih!  

Kaj dela sedaj? Bere biografije, planinske in potopisne knjige, ker jo zanimajo doživetja in obenem obuja svoje spomine, rešuje križanke, posluša radio, se sprehaja.

Ali ti je kdaj dolgčas, jo vprašam, a se zasmeji: »Kaj pa to sploh je? Jaz komaj sama sebe lovim.«

Z Martinko naju vežejo prav posebni spomini izpred trideset let, ko se še nisva poznali v živo, ampak sva se »srečevali le s podpisi« na Javorovem vrhu. Šele po pridružitvi preddvorskim pohodnikom, sva se zares srečali. Ko sem se pred tem zapisom odpravljala k  njej, mi je na gsm »priletela« slika njenega križa ob požaru. Neverjetno, a resnično.

Martinka želimo ti predvsem zdravje za ustvarjalno življenje in hojo naprej, tako po ravnini kot hribih!

Besedilo: mag. Franceska Žumer

Fotografije: mag. Franceska Žumer, Marko Govekar