Preživetje z volkom

Rojena je bila v Dolgi njivi za Zaplato v poletju 2024. Njeno telo je bilo rjavo, glava črna z belo liso na vrhu. Pogledala je naokrog in videla je, da so vse druge ovce bele. Imela je občutek, da ne paše povsem med njih. Sredi septembra, ko so ovčarji prišli v Dolgo njivo po dvestoglavi trop, je počivala v ruševju. Slišala je klice, ki so priganjali ovce k odhodu. Čudno se ji je zdelo, zakaj jih priganjajo, saj so bile trave še zelene in nebo modro. Bila je še premlada, da bi vedela, da bo v gore kmalu prišla zima. Ko je ostala sama, se ji je malce potožilo, da ni odšla s tropom. Na sveti večer je mrzlo potegnilo tam od Kočne. Zjutraj so bile suhe trave že primrznjene k tlom. Malce se je začudila vsemu temu in kar nekoliko obotavljivo se je odpravila po Dolgi njivi navzdol do nekdanje pastirske koče. Nikogar ni bilo tam. Videla je, da so okna trdno zapahnjena z debelimi polknicami. V dnevih tja do Silvestra je začelo snežiti. Prvič je videla sneg. Bil ji je všeč. Bilo ga je vse več. Veter, ki je tuleče potegnil s pobočij Srednjega vrha in je vrtinčil sneg okoli nje, jo je prestrašil. Nagonsko je začutila, da mora čimprej oditi navzdol. V Zalipju na Zaplati, kamor je prišla, je bilo snega že manj. Odšla je še naprej navzdol čez Gabrje proti Bistrici. Tam so bila pobočja še brez snega. Oddahnila si je. Na Silvestrovo ravno opolnoči je nejeverno ostrmela. Nebo nad dolino so prestreljevali močni snopi svetlobe. Poslušala je neprekinjeno grmenje. Tega se je bala, zato se je odločila, da ne bo odšla k ljudem. Sredi februarja, ko je pritisnil hud mraz in je tudi v dolini začelo snežiti, si je pod skalnim spodmolom našla suho bivališče. Nekaj dni se ni premaknila nikamor. Ko je veter s prepišnih robov odnesel sneg in ko je sonce razkrilo zaplate trave, jo je lakota pognala na pašo. Na rebrih Zaplate je marčevsko sonce že povsem razkrilo velike pasove trav. Gamsi v črnih frakih so jo začudeno pogledali, ko so jo videli prihajati proti njim. Takšne ovce v rjavem debelem volnenem kožuhu še niso nikoli videli. Prezirljivo so se odmaknili, ko so zaznali njen ovčji vonj. Ni jim zamerila. Z vsakim pomladanskim soncem so pobočja s staro travo starico postajala toplejša. Naposled je tisto sončno nedeljo, petindvajsetega maja 2025, zaslišala njej poznan glas. Be, be, be. Ni bilo dolgo, ko jih je tudi zagledala, ko so prišle ven iz Gabrja. Poskočilo ji je srce. Malce ji je bilo nerodno , ker je imela na sebi star rjav kožuh, one pa so bile vse tako lepo ostrižene in bile so bele kakor sneg. Videla je, kako so jo čudno pogledale. Rada bi jim povedala, da je preživela zimo zunaj, vendar je ostala rajši tiho. V štirih dnevih so ovce že prešle vršni del Zaplate in so se prek Cjanovce že namenile h križu na Srednjem vrhu. Noč je že bila, ko so v trop udarili volkovi, eden, dva, lahko jih je bilo tudi več. Zaslišala je brezglavo bežanje tropa, kamenje je letelo povsod. Grozljivo blejanje je napolnilo temo. Bežala je z drugimi, nevedoč kam. Vsa pretresena se je drugi dan z drugimi skrivala v ruševju. Šesti dan po pokolu je zaslišala glasove ovčarjev. Razveselila se jih je. Videla je, da ovce kličejo v trop. Z njim je odšla 31. maja v dolino.  

O dnevu, ki jo je tako prestrašil, so nekaj dni kasneje pisali tudi časopisi. Z velikim naslovom je v Gorenjskem glasu pisalo: Volk na Zaplati napadel ovce na paši. Rejci ugotavljajo, da jim po napadu manjka osemindvajset ovc.

Trop so ovčarji pripeljali na Medvedovo kmetijo v Novi vasi. Domačemu Maticu se je ovca takoj prikupila. Bila je njegova. Takoj je dobila ušesno znamko. Tega človeškega okraska se ni prav nič razveselila. Osmi dan je že preskočila ograjo. Takšno zaprto življenje ji ni bilo pri srcu in kljub hudi izkušnji z volkovi se je vrnila nazaj na Zaplato.

Sredi junija je naključni planinec, ki je prišel s Svetega Jakoba do koče v Boštku,  oskrbniku Rajkotu pokazal posnetek dveh volkov, ki ju je posnel, ko sta pritekla s poti, ki pelje po vzhodnem grebenu na Vrh Zaplate. V juliju je oskrbnik Rajko na pobočju pod studencem z daljnogledom opazoval košuto, ki je nepremično stala in strigla z ušesoma. Trenutek za tem so planinci, ki so prihajali v Boštek, že zavpili, da so med bukvami nad kočo opazili dva mlada volkova.

Maticeva ovca se je vse poletje pasla v bližini koče v Boštku. Planinci so jo vabili k sebi, vendar kaj bliže kot na deset metrov do ljudi ni nikoli prišla.

V začetku avgusta je Vilko Ekar iz Tupalič z motorno žago obnavljal stezo čez severni greben Laneža. Naenkrat se mu je zazdelo, da je s kotičkom očesa zagledal nekaj belega. Odkimal je z glavo, ker je mislil, da je imel privid. Potem je le pogledal še enkrat in obstal, saj je le nekaj metrov pred njim stala bela ovca. Bil je povsem osupel, saj si ni mislil, da bi lahko tam, kjer so volkovi naredili takšen poboj, lahko obstala še kakšna ovca. Ugasnil je motorno žago. Stopil je proti njej in ji namenil prijazne besede. Nič od tega je ni prepričalo, da bi se mu pustila ujeti. Kar na hitro jo je ubrala proti koncu Dolge njive. Bila je to ovca Mlinarjevega Martina iz Nove vasi.

Tam okoli malega šmarna so ovčarji že več stoletij odhajali po ovčji trop na Zaplato. V teh septembrskih dnevih so tudi sama ovce namreč že začutile, da je visokogorske paše konec, tako da so velikokrat že same prišle ovčarjem naproti do Kozjeka ali v Boštek.   Večstoletna tradicija odgona ovčjega tropa v dolino je bila letošnje jeseni prekinjena zaradi napada volkov konec meseca maja.   

Prav v prvem tednu šole v septembru je osemdesetletni Janez Šenk, Strnišev iz Nove vasi moral dvakrat pogledati, če vidi prav. Po novljanskem travniku sta tekli bela Mlinarjeva ovca iz Dolge njive in za njo rjava Medvedova ovca iz Boštka. Novico je hitro povedal mladim ovčarjem. Kar poskočili so Lovro, Tomaž, Aljaž, Martin in Anže! Trije peš in dva na kolesih so se zagnali za ovcama, vendar ovci sta leteli čez travnike proti Korotanci, kakor veter. Nihče ju ni mogel ujeti. Ovci sta hitro uvideli, da bosta imeli še največ miru, če jo ubereta nazaj v gore. In sta šli. Pri Grajskih štalah, tam kjer steza zavije navzgor, je Martinova bela ovca iz Dolge njive povabila s seboj v njeno domovanje še Maticevo rjavo ovco iz Boštka. Vso pot do tja gor sta si imeli veliko povedati o volkovih in ljudeh. Koliko dni sta bili skupaj, ne ve nihče.

Vilko Ekar pravi, da je v Dolgi njivi v prvih dnevih novembra videl veliko volčjih iztrebkov.  

Bele Martinove ovce zdaj že dolgo ni nihče videl. Maticeva ovca pa je v teh novembrskih dnevih sama hodila po jesenskem listju v Boštku. Voda na studencu, kjer so preddvorski planinci postavili novo korito, ji pride prav. Suha trava na pobočju Zaplate in poganjki zelenih listov ji tešijo lakoto. Oktobrsko sneženje je še ni prestrašilo, da bi spet tako kot leto poprej odšla čez Gabrje v Bistrico. Čas za preživetje v gorah bo zanjo vsak dan težji. Tudi za volkove zima v naših gorah ne bo lahka. Mogoče jih bo to odvrnilo, da bi obstali v naših gorah in bodo odšli drugam. Če bodo drugo leto ovčarji v mesecu maju spet odgnali ovčji trop na Zaplato, bo to velik dan za vse!

V preddvorski knjižnici so pred kratkim dobili knjigo angleškega avtorja Adama Weymoutha z naslovom Volk Samotar. V njen avtor opisuje pot volka Slavca, ki je v letu 2011 zapustil Slavnik in se podal po Sloveniji, se mimo Kranja odpravil v dolino Kokre in preko Jezerskega stopil v Avstrijo in se potem podal v severno Italijo, kjer si je ustvaril družino. Avtor, ki je tudi sam prehodil Slavčevo pot, opisuje razmišljanje ljudi, ki jih je srečal na tej poti in si kljub klicu k vnovični povezanosti z divjino, želijo ohraniti kulturno krajino.

Slavko Prezelj