70 let Francke Planinc in pohod DU Preddvor

Predbožično-novoletni čas je prinesel še zadnjo letošnjo 70-letnico med pohodniki DU Preddvo. Francka Planinc je praznovala 70 let najprej v krogu planinskih prijateljev, z družino ga bo po rojstvu najmlajšega družinskega člana. V torek, 16. decembra 2025, smo imeli najprej krajši pohod okoli Crngroba in kasneje prijetno druženje na kmečkem turizmu Pri Marku. Francki pa smo pripravili tudi kulturni program, Zvone in Janez pa sta poskrbela za petje in ples.

Francka se je rodila  kot drugi od treh otrok tik pred božičem. Vse življenje živi v  Mačah. Osnovno šolo je obiskovala v  Preddvoru, pedagoško gimnazijo v Ljubljani in tam na Pedagoški akademiji končala tudi študij smer matematika in fizika. Njena prva 10-letna služba je bila na OŠ Simona Jenka v Kranju in nato v Preddvoru do upokojitve.

V zakonu z Janezom se jima je rodilo 7 otrok, 3 dekleta in 4 fantje. Štirje živijo v Sloveniji, dva v  Španiji in eden v Nemčiji. Imata 19 vnukov, dvajsetega na poti že z ljubeznijo pričakujejo. Najstarejša  48-letna Marta ima najmlajšega 30-letnega  brata Vida, vnuki pa so stari od leta in pol do 18 let.

Francka pravi, da si je želela več otrok, nenazadnje je za poročno darilo od prijateljev dobila kuhalnico z napisom »za hranjenje tvojih petnajsterčkov« s 15 narisanimi štručkami dojenčkov. Sama komentira takole, »da bi bilo enemu je dolgčas, dva bi se skregala, če bi bili trije in bi se dva skregala in se tretji ne bi mogel z nobenim igrat, pri štirih bi bila spet dva tabora itd.« Glede vzgoje Francka pove, »da so bili otroci kot onadva z Janezom. Če sva bila midva v redu, so bili tudi otroci v redu. Duh staršev vpliva in se prenese na otroke.«

Tudi šport je Francko spremljal od mladosti. Izvem, da je njen najljubši šport smučanje. Smučala je nad  Mačami, imeli so vlečnico in ratrak. Sin Marko je na vaških tekmovanjih 3x zapored  zmagal. Domači so imeli fen klub »Marko dej!«. Francka ni samo smučala, tudi tekmovala je z nečakinjo v Bašlju, kjer je bila na stopničkah, enkrat prva v svoji skupini, drugič ji je nečakinja ukradla prvo mesto. Smučala je že kot otrok v Mačah nasproti hiše na sosedovem bregu, kjer so kasneje imeli celo razsvetljavo in so smučali dolgo v noč. Znanje je izpopolnila na celotedenskem počitniškem tečaju na Jenkovi šoli na  Zatrniku in Mojstrani. Še eno zanimivost pove, da se je tečaja udeležila kljub dojenčici, ki ji je čez dan nabirala mleko v stekleničko, da jo je naslednji dan Janez lahko hranil.  Lani ni smučala zaradi poškodbe. Ko je šla v pokoj, so ji sodelavci kupili celoletno karto za smučanje na Krvavcu in je kar 33x smučala. Tudi tekaške steze so naredili sami s smučmi od Mač do Bašlja in nazaj.

Na pedagoški gimnaziji je igrala tudi v šolski košarkaški reprezentanci.

Hribi in gore so naslednja njena ljubezen. Domače hribe je obiskovala odkar pomni, na Triglavu je bila prvič leta 1971 z Mačani. Z avtobusom so se peljali v Mojstrano in nato peš v Vrata, ker niso vedeli, da do tja  pelje avtobus. Na Kredarico so prišli pozno popoldne, prespali, drug dan šli na vrh in nazaj v dolino mimo Sedmerih jezer, čez Komarčo v Bohinj, še peš do cerkve sv. Janeza v Bohinju. Od tam z  avtobusom v Lesce, naprej v Kranj in ponoči peš v Mače.

Katera je bila prva tura z Janezom? Po snegu  na Ratitovc in nazaj peš do Železnikov. Bila sta mokra do pasu in v avtobusu je bil mraz. Francka se je prehladila in pristala v bolnici zaradi vnetja jajčnikov. 

Na Špik sta šla tudi z avtobusom in ko sta gledala gor, je Francka rekla, »dajva se zmenit, kdo bo prvi na vrhu, ker je tako špičast, a na koncu nas je bilo osem gor istočasno«.

Z Jožico Kozel sta transverzalo od Maribora do Jezerskega prehodili v petih dneh. Naslednji dan pa na Triglav, v enem dnevu gor in dol.

Zahodne Julijce, Karavanke, Karnijske Alpe dobro pozna tudi zaradi Janezovega vodenja. Hodila sta sama, s skupino, v začetku s Kranjčani, s katerimi so še vedno smo prijatelji.

V posebnem spominu sta vzpona na Grossglokner in Mont Blanc, kamor jima prvič zaradi slabega vremena  vzpon ni uspel, je bilo pa drugič toliko lepše. Ob pol treh ponoči so šli gor in ob pol sedmih ob sončnem vzhodu, je bilo na vrhu posebno doživetje. Sončni žarki so brizgali svetlobo in na zahodu so se pojavljale trikotne sence. Prekrasno je bilo, nepozabno.

Kolesariti je začela, ko so otroci odrasli in imeli že svojo družbo. »Z elektriko je lažje, je Amerika,» pove Francka. Do izhodišča z vlakom in naprej s kolesi sta prevozila večji Slovenije.  Tudi družinsko so kolesarili. Spominja se, da  so šli vsi kot najštevilčnejša družina v občini Preddvor za dar Moravske toplice. Janez je vozil Špelo, Francka sina Vida.

Še en poseben spomin ima na kolesarjenje iz Brežic proti Artičam v opoldanski vročini. Namesto, da bi šla z Janezom počivat po okopavanju na njivi, sta sedla na kolo. Ko sta se peljala pod  daljnovodom jedrske elektrarne jo je tresla elektrika v rokah, ob vožnji nazaj v dolino v noge, ker je imela kratke hlače. Peljala je tako, da je samo z dvema prstoma držala balanco. Vse se je srečno končalo.

Zelo rada tudi pleše in poje. »Plesala sva z Janezom že kot mladoporočenca pri folklori, sama že preje s sosedovim Mirom v hotelu Bor za turiste. Enkrat so naju izbrali celo za najlepši par in dobila sva lesene belgijske cokle. Turisti so hodili tudi k nam in sem jih jaz vodila k cerkvi na Mačami ob torkih, ob sredah na Breg. Mlade fante pa je Janez krstil za sprejem v moško družbo,« še doda. Na plesne vaje sta začela hoditi s sodelavci OŠ Preddvor in še sedaj hodita v plesno šolo Čačača. »To je pa za dušo,« doda. Vmes najdeta čas za petje pri cerkvenem pevskem zboru sv. Petra Preddvor. Pevske vaje imajo ob petkih ob osmih zvečer, v nedeljo ob osmih plesne.

Francka je sodelovala tudi pri zbiranju hišnih imen in potem z zbiranjem zgodb po vaseh za knjigo Pod gorami, za kar jo je navdušila mamina sestrična drr. Marija Stanonik.

Kako gleda nazaj na življenje? »Počutim se  popolnoma izpolnjeno. Kako sem imela sploh čas hoditi v službo, včasih pomislim. V šoli sem bila zelo rada, rada sem imela otroke, imam zelo lepe spomine na dobre odnose z njimi. Vsako uro matematike smo začeli z enim pregovorom. Sami so jih začeli pripravljati, eden ga je napisal na tablo, še minuto ali dve smo pogovarjali o njem. Ko smo se pri fiziki v devetem razredu pogovarjali o delu kot fizikalni količini – masa, moč, čas, sila… sem jim pomagala z asociacijami. Kakšna je formula za silo? f = m x a. Sila je mama krat ata.

Spominjam se tudi različnih zgodb, enkrat me je nekdo poklical ata, spet drugič gospod, ker so prejšnjo uro imeli učitelja,« niza spomine Francka.

Kaj je najpomembnejše v družini in zakonu? Ljubezen v odnosu s partnerjem in z  otroki. »Najpomembnejši odnos je, da sva bila midva v dobrem odnosu. Če sva bila midva v dobrem odnosu je bila ljubezen med vsemi nami. To vse pove. Tudi v razredu je enako. Ni pomembna teža snovi, ampak odnos med učencem in učiteljem!«

»Ko si sam enkrat vzgojil svoje otroke, lahko šele razumeš druge otroke,« doda še na koncu.

Francka še veliko srečnih,  zdravih in izpolnjenih let naprej, »saj sreča ni v letih, ki jih preživimo, ampak v načinu, kako jih preživimo!«

Besedilo in fotografije: mag. Franceska Žumer