Kokra 1942–2026: Spomin na požgano vas in žrtve okupatorjevega nasilja

Kokra, 22. avgust 2026 – V Kokri so se tudi letos s spominsko slovesnostjo poklonili žrtvam tragičnih dogodkov iz julija 1942, ko je vas Spodnja Kokra doživela eno najhujših dejanj okupatorskega nasilja na Gorenjskem. Minilo je 84 let od dogodkov, ki so za vedno zaznamovali življenje kraja in njegovih prebivalcev.

Julija 1942 je vas zajel požar, ki je bil posledica načrtovanega okupatorjevega nasilja. Po pripovedih in zgodovinskih zapisih se je 20. julija 1942 v zgodnjih jutranjih urah začelo uničevanje Spodnje Kokre. Okupatorske enote so obkolile vas, vdirale v hiše in aretirale moške. Petnajst domačinov so zaprli v prostor ene od hiš in jih nato žive zažgali. Devetindvajset žensk in otrok so s tovornjaki odpeljali iz kraja, številni pa so pozneje končali v nemških taboriščih.

Pred požigom so okupatorji domačine ropali in izropali njihove domove. Uničena je bila tudi knjižnica s slovenskimi knjigami. Nato so hiše sistematično požgali. Sledila so tudi streljanja talcev – domačinov in ljudi, ki so jih okupatorske oblasti pripeljale iz drugih krajev ter iz gorenjskih zaporov.

Dogajanje v Kokri je bilo povezano s širšim okupatorjevim načrtom zatiranja slovenskega prebivalstva in odporniškega gibanja. Gorenjska, še posebej območje kokrške doline, je imela za okupacijske sile velik strateški pomen. Po cesti skozi dolino je namreč potekal pomemben vojaški promet med osrednjo Nemčijo in območji Balkana.

Narodnoosvobodilni odpor se je na Gorenjskem začel razvijati že leta 1941. Julija tega leta so bili oblikovani komiteji v Kranju, na Jesenicah in drugod, ki so usmerjali narodnoosvobodilno gibanje. Od začetka aprila 1942 je na tem območju delovala tudi II. grupa odredov, v kateri sta bila Gorenjski in Kokrški odred.

Odporniško delovanje je segalo tudi v kokrško dolino. Že od začetka nemškega napada na Jugoslavijo leta 1941 so se na območju med Jezerskim vrhom in Preddvorom izvajale različne akcije, med drugim miniranja cest in mostov. Aktivisti NOB na območju Kokre so dobivali navodila za delovanje, katerega cilj je bil slabiti okupatorjevo vojaško moč, upočasnjevati njegove transporte ter ovirati njegovo delovanje z miniranjem cest, mostov in drugih vojaških objektov.

V spomin na krute dogodke in njihove žrtve so 22. julija 1953 v Kokri postavili spominsko obeležje. Pri njem se vsako leto odvija spominska slovesnost, na kateri se domačini in drugi udeleženci poklonijo umrlim domačinom, borcem in talcem ter ženskam in otrokom, ki so bili nasilno odpeljani v Nemčijo.

Na letošnji slovesnosti je Mirjana Černac obudila spomin na najtežje in najbolj krute dogodke, ki so se v Kokri zgodili julija 1942. Slovesnost se je nadaljevala s pozdravom praporščakov, minuto molka in položitvijo venca. V imenu domačinov so ga položili Irena Rezman, Fani Koder in Andrej Krč.

Spomin na padle in umrle Kokrčane ter vse žrtve okupatorjevega nasilja je bil počaščen tudi s kulturnim programom.

Prisotne vaščane Kokre, goste in člane Zveze združenj borcev je pozdravil Franc Ekar, predsednik Občinskega odbora ZB Preddvor. Ob tej priložnosti se je zahvalil vsem za udeležbo ter posebej Občini Preddvor, ki skrbi za ohranjanje kulturnih spominskih obeležij lokalnega pomena.

Ob spominskem obeležju v Kokri so bila v zadnjem obdobju izvedena tudi različna ureditvena in obnovitvena dela. Urejeno je bilo cestišče, avtobusno postajališče in ograje, z ustreznim soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj pa so bila opravljena tudi obnovitvena dela v parku ob spomeniku.

Na slovesnosti je spregovoril tudi Božo Janež, predsednik Območnega združenja ZB Kranj za ohranjanje vrednot NOB. Posebej je poudaril pomen narodnoosvobodilnega boja za obstanek slovenskega naroda in poudaril, da sta se z bojem proti okupatorju ohranila slovenska beseda in slovenski živelj na slovenski zemlji.

Spominske slovesnosti v Kokri niso zgolj obujanje bolečih dogodkov iz preteklosti. So tudi opomin prihodnjim rodovom, kako hitro lahko vojna, nasilje in sovraštvo prizadenejo nedolžne ljudi. Prav zato ostaja dolžnost sedanjih generacij, da ohranjajo spomin na žrtve in skrbijo, da njihova imena in njihove zgodbe ne bodo pozabljene.

Po slovesnosti je sledilo kratko, a prisrčno prijateljsko druženje domačinov, gostov in članov ZB.

Zapisal: Franc Ekar