Pohodniki DU Preddvor na Dobrči ob 80 letnici Andreja Krča

Letošnji planinski pohodi DU Preddvor so po odprtju še bolj težko pričakovani. V četrtek, 8. julija 2021 se nas je 31 članov DU Preddvor odpravilo ne le na Dobrčo, ampak smo praznovali tudi  80-letnico Andreja Krča.

S tremi kombiji in osebnim avtom smo se ob osmih zapeljali proti Tržiču in v Bistrici pri Tržiču zavili proti Begunjam. Peljali smo se skozi vasi Brezje, Hudi graben in za oznakami na levo v vasi Leše in Palovče po 100m vožnje zavili desno na makadamsko cesto s planinskimi oznakami za Dobrčo. Še nekaj časa smo se peljali z avti, nakar smo pot nadaljevali peš po makadamski cesti.  Prečili smo rampo na cesti in kmalu prišli do Podgorske planine, kjer smo desno že zagledali Kočo na Dobrči na višini 1478 metrov. Pred domom nas je že sprejel domačin Rok Jelovčan,  Mimin vnuk, ki tu s strežbo planincem preživlja poletje. Najprej smo nazdravili našemu slavljencu Andreju Krču in mu zaželeli še mnogo zdravih let, da bo lahko še naprej z nami hodil po planinskih poteh.

Andrej je poskrbel, da smo se res dobro najedli, Rok in kuhar sta se izkazala kot odlična gostitelja.   Postregla sta nam z dobro hrano in pijačo. Nato smo še enkrat zapeli Andreju, mu izročili darilo, zeleno lovsko jopico in darilni bon za masažo, da bo še naprej lahko z velikim veseljem preživljal ure v naravi ob opazovanju živali.

Potem smo v pogovoru izvedeli številne zanimivosti iz Andrejevega bogatega življenja, kjer se je Andrej izkazal kot hudomušen človek, igriv in vedno pripravljen  na zabavo. Ob obujanju prijetnih spominov mu je  obraz vedno znova prekril nalezljiv nasmeh , četudi vedno le ni bilo tako.

Že samo njegovo rojstvo v Kokri je bilo zelo zanimivo. Andrej nam pove, da ima kot rojstni datum vpisan 9. julij 1941. Lahko bi bil tudi 8. julij, nam je razložil v nadaljevanju. Le kako? Babica je prišla, ko so se urini kazalci bližali ponoči. Med  veselim pričakovanjem so ga domači tudi malo spili. Ko se je Andrej rodil, babica, ni vedela,  kaj naj napiše -  osmi ali deveti julij. Potem je napisala kar deveti. Domači in babica so nazdravljali naprej, Andreja pa po pripovedovanju položili kar na klopco ob peči. Babica je še dodala, naj fantičku tudi dajo kaj za piti, seveda v hecu.

Njihovo hišo so med vojno požgali, domače izselili v Nemčijo, očeta v Kokri ustrelili. Andrej se tega časa ne spominja. Mama mu je povedala, da so  bili  v taborišču, delali pa so tudi pri kmetih.

Andrej se je v Tupaliče  z mamo preselil, ko je bil star 10 let. Tu je živel pri očimu, a nanj ima Andrej  zelo lepe spomine. Očim ga je imel rad. Znal ga je na zanimiv način vključiti v kmečka dela na kmetiji pri Sajovcu, zato se ga  Andrej z velikim spoštovanjem  spominja in  ima o njem le najlepše besede.

Kako so potekala šolska leta? Andrej se spominja testa pri matematiki v trgovski šoli. Pred njim je sedel sošolec, ki je dobro obvladal matematiko in Andrej je vse prepisal z njegovega testa. Ko mu je učitelj vrnil test, ga je pohvalil, saj je bilo vse odlično napisano, le z majhno pripombo, da je eno vrstico spustil. In namesto petice se je na testu znašala enica.

Andrej je bil trgovec, najprej je delal  v trgovini v Preddvoru, nato na Visokem, nakar ga je delo za 36 let zaneslo na Petrol, kjer je delal vse do upokojitve. Najprej je bil poslovodja v Petrolu na Primskovem, zadnjih deset let v Voklem na avtocestnem postajališču. Tudi iz tega obdobja ima Andrej veliko zanimivih dogodivščin.

Kako se trije lahko peljejo na enem kolesu? Ko je bil v Kranju Gorenjski sejem v tedanji OŠ Simon Jenko, so se trije prijatelji pozno zvečer vračali domov. Imeli so samo eno kolo in so se zmenili, da se bodo vsi trije peljali z njim. Najprej se je eden peljal do dogovorjenega mesta in nato šel peš naprej. Ko je tja prišel drugi, je sedel na kolo in se peljal naprej ter nato še tretji. Tako so se vsi trije izmenjavali z vožnjo in pripeljali domov.

Pa še ena zgodba iz časa službovanja na Primskovem. Eden od delavcev ga je prosil, če gre lahko v gostilno in obljubil, da hitro pride nazaj. Vrnil se je šele po uri in pol. Šef, tja sem tekel, nazaj sem tekel, le tam sem bil  malo predolgo, je pojasnil zamudo.

Življenje mu ni vedno prizanašalo. Bil je vojni izgnanec brez očeta, leta 2015 je v prometni nesreči izgubil hčerko Andrejo in 2017 ženo Rozko. Kljub temu ostaja optimističen in z odprtimi rokami  sprejema življenje.

Simbolično to lahko potrdimo  tudi njegovi planinski prijatelji, saj  je žalostne spomine med našim praznovanjem odnesla nevihta, ki se je nenapovedano razplamtela nad Dobrčo. Kmalu je spet  posijalo sonce, ki naj  sveti Andreju naprej!!!

Še enkrat, vse najboljše in najlepše, dragi Andrej, bodi zdrav in uživaj v vsem, kar bogati tvoje življenje!!!

Zapisala: mag. Franceska Žumer

Fotografije: Janez Planinc