Planinski pohod PD Preddvor na Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu in na Mlinarsko sedlo

Tale objava je z zamudo, a zadnji letošnji visokogorski vzpon naj nam bo vzpodbuda za naslednje leto!

V soboto, 4. 9. 2021, je PD Preddvor organiziralo planinski pohod na Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu in  na Mlinarsko sedlo. Pohod sta organizirala in vodila planinska vodnika PD Preddvor  Mateja Udovč in Tone Vozelj, z nami pa je bil tudi prvi preddvorski planinski vodnik in mentor naslednjim  Janez Planinc.

Ob sedmi uri smo se zbrali na parkirišču pred Suhadolnikom.  Po uvodnem Matejinem pozdravu nas je 10 pohodnikov krenilo navkreber, najprej mimo Suhadolnikove kmetije in kmalu smo zavili levo v gozd. Naslednje križišče z markacijami nas je usmerilo spet levo čez Taško. Pred vzponom po zavarovani poti smo pospravili palice v nahrbtnike in previdno hodili po klinih ter se držali za jeklenice. Neverjetno hitro smo pristali na ravnici, kjer smo spet zavili levo proti grapi. Pot nas je vodila naravnost navzgor, sčasoma je postala vedno strmejša. Opazovali smo levo ostenje Kočne, desno so se že videli obrisi Kalške gore, pogled na kočo se nam je odprl tik pred sedlom.  Pomalicali smo in po krajšem postanku nadaljevali pot naprej, saj je bilo pred nami še precej hoje.

Zavili smo po skupni poti za Grintovec in Skuto, ki pa se kmalu razcepi na dvoje, tokrat smo zavili desno proti Skuti.  Vzponu je kmalu sledil spust, kjer smo že drugič pospravili palice in se previdno ponovno ob pomoči jeklenic in klinov spustili v kraljestvo skalovja in kozorogov. Naslednji del poti se je spet vzpenjal do bivaka pod Grintovcem, samo odžejali smo se in nadaljevali z  zadnjim delom vzpona do Mlinarskega sedla. Če nas je do Mlinarskega sedla razveseljevalo sonce, smo na drugi strani zaman iskali Češko kočo, saj smo lahko opazovali le meglo. Privoščili smo si malico in spet brez obotavljanja spustili nazaj po isti poti, najprej do bivaka in nato do Cojzove koče.

Zdaj smo si privoščili  več časa in predvsem dobrot, od golaževega lonca do sladkih kremnih rezin.  Pot nazaj v dolino je bila precej lažja, saj pred nami ni bilo več vzponov, pa tudi jeklenice smo zamenjali za spust po hudourniški grapi.  Za konec nas je presenetila Mateja Udovč s planinskimi knjižicami 30 vrhov za 30 let Slovenije, ki  smo se jih vsi razveselili. Za nami je bilo dvanajst ure  hoje, ki so med pogovorom minile neverjetno hitro,  čudovito vreme, ki ga niti meglice na vrhovih niso pokvarile, odlično vodenje in srečna vrnitev v dolino, pa še presenečenje z idejami za nove pohode.

Besedilo in fotografije: mag. Franceska Žumer