Lanež, kralj pastirjev

»To je Mali Grintovec«, pravijo domačini, ko jih povprašam po imenu skalnate gore, ki se med Zaplato in Kališčem dviguje nad Kozjekom. Prevladujoče mnenje o imenu gore se prenaša iz roda v rod, tako, da se njeno pravo ime Lanež, tudi danes sliši le malokdaj.

»Men je ata reku: Tapru je Vaneš, poj je Kobila na konc je pa Mal Grintouc,« mi je povedal Janez Tičar, Kajžev iz Preddvora. Njegov oče Rudi Tičar je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja lovec pri veleposestniku Francu Dolencu, tako ne gre dvomiti, da je dobro vedel kako je gori ime.

Gora Lanež, z mogočno skalnato steno, je na najjužnejšem delu visoka nekaj čez 1630 metrov. Višina proti Malemu Grintovcu se z vmesnimi spusti ves čas dviguje, dokler ne doseže 1817 metrov višine na Malem Grintovcu. Zahodni del gore, ki gleda proti Kališču, je v prvem delu izrazito skalnat. Skala v tem delu gore je zelo krušljiva. V dolini Suhe, med Lanežom in Kališčem so navaljeni ogromni skalnati balvani in velike skale. »Tole tla gor se pa imenuje »Pvaz« mi je pred leti povedal Franci Cvek, Sokov iz Preddvora. Gora Lanež se je morala enkrat pošteno »prerukati«, da se je njen zahodni skalnati del tako razsul in se odvalil proti dolini. Morda se je to zgodilo prav 26. marca v letu 1511, ko je slovensko ozemlje vse do danes stresel najbolj močen potres.

Pri lanskem odkrivanju zgodovine ovčarstva v Dolgi njivi za Zaplato, so domačini vedeli povedati, da je Lanež z vzhodnimi travnatimi oblimi pobočji vse do petdesetih let prejšnjega stoletja nudil odlične pogoje za pašo ovc. Zaradi vse manjših ovčjih tropov se je gora začela zaraščati z ruševjem ali kakor pravijo domačini s cretjem. Pastirske poti, ki so jih uporabljali lovci in tudi »raubšicarji« so z leti postajale vse manj prehodne, dokler niso v zadnjih štirih desetletjih postale povsem neprehodne.

Ruševje, ki se je vse bolj razraščalo tudi po sami Dolgi njivi, so ovčarji vse tja od leta 2005 do 2013 z mnogimi delovnimi akcijami dobro razredčili. V tem času sta Francelj Peternel, Mlinarjev in Stane Arh, Koširjev, nekje na polovici Dolge njive, naredila preseko prav na sam greben Laneža. S tem sta naredila pionirsko delo, da se je misel o obnovitvi poti preko Laneža, sploh začela.

Četrtega julija 2016 so prvič zapele škarje po z ruševjem zaraščeni grebenski poti na Lanežu proti Malemu Grintovcu. Z Vojkom Smolejem in drugič s Petro Lombar Premru in njenim sinom Martinom smo v močnem vetru nekega dne v avgustu dosegli severni del poti. S svojo prvobitnostjo je pot tako navdušila nekdanjega alpinista Vilka Ekarja iz Tupalič, da je sklenil, da se bo zavzel, da se očisti vsa nekdanja pastirska pot tudi proti jugu Laneža. V letih 2019 in 2020 sta Vilko Ekar in Franci Zaplotnik z nepreštetimi delovnimi akcijami, »garala« pri odpiranju stare poti. Vilko in Franci sta naredila izjemno delo! S to južno pastirsko potjo preko Laneža se je začela odpirati prvobitna gorska idila. Ta podoba narave na tej gori ima nek poseben čar, ki se ne da primerjati z nobeno drugo goro tod okoli.

Da bi v letošnjem letu sklenili severno in južno pastirsko pot preko Laneža, smo se v letošnjem letu po uspešno narejenem celovečernem filmu Ovčarstvo v preddvorskih gorah, odločili tudi v našem kulturnem društvu. Ohranjanje kulturne krajine in naše kulturne in pastirske dediščine našega kraja, se nam zdi bistveno za predstavitev naše identitete. To je identiteta naših prednikov, ki jo ne smemo nikoli pozabiti. Samo v potrditev, da smo na pravi poti, naj navedem, da so sredi maja ovčarji odgnali na Zaplato 130 glavi trop ovc. Lansko je bilo to število 100.

Dve delovni akciji na Lanežu smo članice in člani Kulturno umetniškega društva Matije Valjavca Preddvor skupaj opravili s prijatelji.  Prva akcija je bila v maju in druga v soboto, 4. junija. To kar nas je pričakalo nas je kar malo prikovalo na realna tla. Morje neprehodnega skrotovičenega debelega ruševja, ki mu ni bilo konca, se je postavilo pred nas, kot neprehodna džungla. Ko pa so Vilko Ekar, Ivan Šenk, Rok Šenk in Marko Kalan vžgali motorne žage in so se pokazale prve vrzeli svetlobe, smo šli z veliko srčnostjo, neupogljivostjo in trdoživostjo naprej. Težke veje ruševja, ki so bile dolge tudi po štiri metre, smo metali daleč proč. Stane Nič, starosta preddvorskih igralcev in Borut Sekne iz Potoč, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč, sta pokazala, kaj so to mišice delovnega človeka. Z nami sta bila tudi dve Francki. Ena je bila Francka Prezelj, ki je sodelovala na obeh akcijah in Francka Šavs z osmimi križi, ki si je želela doživeti čar delovne akcije. Tudi njene veje so letele daleč proč! Takole je Francka napisala v sporočilu! »To je res zmaga za vse! Toliko sem pa prišla zraven, da sem videla kako to poteka. Bravo vsem, posebno Ekarju in Zaplotniku, ki sta zadnji dve leti že naredila takšno pot. To porodi želja, vztrajnost in garanje. Čestitke prav vsem!« Hvala Francka!

Štiri ure trdega dela na vročem soncu, nam je to soboto že pobiralo moči. Ko se je v Preddvoru oglasilo opoldansko zvonjenje, smo vsi presrečni z Markom Kalanom na čelu predrli še zadnji preostanek ruševja. Severno in južno pastirsko pot preko Laneža smo tako spravili skupaj!

V čudovitem vzdušju in krasnem gorskem okolju nam je Stane Nič zrecitiral svojo pesem, Lanež, ki jo je spesnil pred kratkim.

Stane Nič – Lanež

Lanež, vrh samotni, kralj pastirjev, nem pastir sredi višav,

zlit ubrano v ples oblakov, med planikami, v skalovju, sredi zibajočih trav.

Lanež, vrh samotni, šepetaje zgodbe sanja

Tebi potniku v pozdrav…

Čuva dol, vso Dolgo njivo, plete zgodbe med spomine

o pastirjih čred ovac, gnanih na pomlad v planine…

Mrzle zime, vroča leta, orla nad dolino senca, v  času izginjajočo tiho,

zapoznelo sled medveda-

zapisuje kralj pastirjev Lanež, v svoja srčna nedra…

Srednji vrh se mu nasmiha, Grintavec strmi skalav,

Zaplata na dušo piha, Storžič gleda ga z višav…

Lanež nad previsi skal, sredi cretja, rož, bahav, mil in tih, tako sanjav,

piše v vetru časa zgodbe

Tebi potniku v pozdrav…

Z novo vesno nov trop črede spet v  naročje prihiti,

da jih varješ, da jih hraniš med prostranstvi Dolge njive vsa poletja dolge dni…

Ko pa megla se zaleze med jesenski gorski svet,

uklonijo se travne bilke in uvene rože cvet.

S senco orla čez planine poslovi se ovc meket…

Lanež, ti pa kralj pastirjev, varuh belih ovčjih čred,

v objemu mrzle zime, tako tih, tako sanjav,

pleteš dalje nove zgodbe, v spomin, 

in nov pozdrav…

Sama pot na Lanež se prične pod Fabulovo bajto v Dolgi njivi. Tako kot pastirji niso imeli markirane poti, bo tudi ta pot ostala nemarkirana in bo samo pot, ki bo morda kdaj koga zvabila, da bo šel po njej. Tako kot vsaka planinska pot tudi ta zahteva, da se držimo prave smeri, da ne hodimo preblizu roba stene in da smo pozorni na luknje in ovire, ki se nam pokažejo na poti. Na vrhu prve južne skalnate ravnine moramo biti pozorni na 30 cm široko, tri metre globoko in nekaj metrov dolgo skalno špranjo. Le-ta je gotovo nastala ob potresu leta 1511. Severni del poti proti malemu Grintovcu pa je predvsem hoja po ozkem grebenu, kjer pazljivost ni nikoli odveč. Ta opis o pastirski poti od Laneža do Malega Grintovca ni vabilo za na pot. Odločitev za obisk Laneža mora sprejeti vsak sam zase!

Oskrbnik Rajko v koči v Boštku nas je dobrodušno sprejel in postregel! Hvala Rajko!

Vilko, Francka, Marko, Ivan, Rok, Borut, Stane, Francka in Slavko, smo doživeli dan, ki ga verjetno ne bomo nikoli pozabili! Prisrčna hvala vsem za vse!

Slavko Prezelj