Sto let mame Rozalije

Rozalija je  kot drugorojenka povečala družino Marjanci in Matiju  Orehar 13.avgusta 1922 na domačiji Tomažovc na Bregu. V šolo  je hodila v Preddvor, kjer se je pred dobrimi 2 leti še zadnjikrat srečala s svojimi sošolci devetdesetletniki . Kot mlado dekle, se je šla učit za šuštarsko šiviljo zgornjih delov za čevlje, pri Vrtaču na Visokem. Tam  se je zagledala v  mojstra Matevža Gazvoda. Bila je ljubezen na prvi pogled. Leta 1941 sta se na novoletni dan poročila. Odšla sta stanovat  na Primskovo.  Mož je bil  februarja   vpoklican na orožne vaje, v starojugoslovansko vojsko, od koder se je vrnil šele po kapitulaciji . Ker je bila sama, se je vrnila  na Breg. Po parih mesecih se  ji je oglasil. Vsa vesela, da je  živ, ga je čakala doma. Ostala sta na Bregu. Vendar sreča ni dolgo trajala. Fantje so šli v partizane in z njimi  tudi Matevž. Po sporočilu prijatelja, da je zaprt v Begunjah in ga čaka  deportacija v Nemčijo, ga je šla  peš obiskat.  Nesla mu je čisto nove čevlje iz boksa, ki jih je naredil sam. Takrat mu je povedala da pričakujeta otroka. Ni se rešil, odpeljali so ga v Dachau. Sama s svojo žalostjo in strahom,  kaj bo z njim, je v Kranju zagledala obešenca. Od  strahu je izgubila otroka. Prepričana je bila, da je izgubila oba, ker je čevlje videla na značevih nogah.  A se je mož leta 1945 vrnil.

V zakonu so se jima rodile še 3 hčere. Ko se je sestra Micka odselila, sta prevzela kmetijo. Njena najstarejša hči Cilka, je ostala z  njima. Z možem sta doma delala »šuštarijo« obnavljala hišo in zgradila večji hlev. Ko je domov prinesla zadnjo hči so delali novo cesto v Tupaliče in zidali škarpo ob hiši. Kmalu po rojstvu zadnje hčere , je odšla  na delo v Tekstilindus, a kmalu zatem v tovarno čevljev Planika. Upokojila se je leta 1982 in 1. 1. 1983 pa se je vpisala v DU Preddvor. Bila je vedno pripravljena pomagati pri organizaciji in pripravah v društvu. Rada je hodila na društvene izlete , do svojega 80. leta se je udeležila vsakega občnega zbora.

Rozka je  vesela punca. S sodelavci  v tovarni se je dobro razumela. Dekleta  so jo  imela rade. Z nekaterimi prijateljuje še danes. S Pepco kljub starosti še vedno kakšno ušpičita. Veliko hudomušnega povesta o palicah in hojcah.

V domačem kraju je kuhala na  ohcetih,  za pusta pa  sešila kakšno šemo, med letom pa rada pomagala pri večjih opravilih. Matevž je veliko igral na harmoniko, zato je bilo doma vedno veselo. Zanjo nikoli ni obstajala beseda- ne morem. Vsa velika dela so bila opravljena z zabavo, tudi če so spravljali les iz Zaplate , ali pa želi pšenico v največji vročini. Vedno je bila dobre volje. Rada je imela lepe rože in nabirala zdravilna zelišča.  Njeni čaji so bili odlični. Verjela je v mater naravo in dobro je kuhala. Ob vsem tem delu, pa vedno našla čas, za njej tako značilni humor. Njena hiša in miza nista bili nikoli prazni. Čaja in  njenih hudomušnih pripomb ni nikoli zmanjkalo.

Rada je potovala. Če ne z možem, pa z otroci in prijateljicami. In povsod iskala rože. Mož  Matevž jo je vedno jezil, da ima več otave za ljudi, kot za živali.  Najmlajši  zet jo  še danes kliče Pehta. Vsi njeni otroci so odšli od doma, in si ustvarili svoj dom. Dobro so bili založeni s čaji. Doma je ostala sama z možem Matevžem in nečakinjo Cilko. Otroci so se domov radi  vračali, skupaj z vnuki in  pravnuki. Sedaj jo obiščejo že pra-pra-vnuki.

Po upokojitvi je bilo malo več časa. S sosedo Mileno  so se dogovorili, da bodo vsak dan ob 9. uri pri njej »kofektali«. Kmalu sta se skupini pridružila še Anica in Marjan. Po smrti sosede Milene so tradicijo nadaljevali pri Anici. Vsak dan je ob pol desetih pogledala na ure in rekla; » Cagar je dol padu, gremo«.  

 Ko se je poslovil Matevž in je Cilka zbolela, je bilo hudo. Morale sta  zapustiti dom. Odšli sta v Medvode. Cilka v dom starejših občanov, Rozko pa h hčeri Veri.  Rozko je za  novega leta  obiskala corona. Zelo se je borila, pa ni šlo več. Obležala je.

Pa vendar je bila neskončno vesela, ko so ji domači Brški  možje postavili  mlaj za njeno okroglo številko. Tega ni pričakovala. Vključili so Vibrer in sodelovala pri postavljanju mlaja.

To je naša Rozka.

Zapisala: Ani Celar Gorza