Snežni pohod k bolnici Košuta

Nad Vaškarjem, tja gor proti Gradišču so peljale sledi težkih čevljev. Sem in tja so bili vidni tudi sledovi srn in lisice. Nekaj belih snežink se je še prikradlo iz pod neba, ko je skupina pohodnikov premagovala zadnjo sneženo strmino do partizanske bolnice Košuta pod Storžičem. Oskrbnik Milan in njegova hči Urška sta z mize odstranila 15 centimetrov snega in nanjo postavila steklenico z domačo borovničko. Mrzle deske postelj v bolnici, ki jih je od snega in mraza ločevala le stena iz brun, so dajale tesnoben občutek ob misli, kako je ranjene partizane pozimi v letu 1944 moralo zebsti. Za veselejše počutje med zbranimi je pripomogla recitacija enega izmed pohodnikov  – Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Na dan pohoda se je namreč v Vrbi na Gorenjskem pred 222 leti rodil naš dragi pesnik France Prešeren. V trenutkih, ko je mraz, ko sneg z vej prileti človeku za vrat, človeka najbolj pogreje prav glasba in pesem. Lado Nikšič, ki je iz doline Besnice na pohod prišel s svojimi prijatelji, je v roke vzel orglice in v snežni dan zaigral pesem Tam na Pugled gori. Lado Nikšič je topla človeška duša. Pred dobrimi petdesetimi leti, ko je hodil v četrti razred osnovne šole v Podblici, je na otvoritvi spomenika heroju Lojzetu Kebetu na Jamniku, deklamiral pesem Ivana Minattija – Snidenje. To pesem še zdaj nosi v srcu, zato je tudi tokrat z deklamacijo obogatil zimski pohod do bolnice Košuta in Prešernov rojstni dan.

Ko bom nekoč prišel domov, sklenila boš roké in zajokala:

»Joj, bil si še otròk, ko sem ti dala s seboj na pot svoj blagoslov.

Zdaj komaj da te še spoznam. Saj si cel mož! Kako širok si v rame!

Ti moj, ti je bilo hudo brez mame, v trenutkih, ko si bil ves sam?«

»Ne, mama! Saj sem srečal mater tisoč, kot ti upognjenih od bolečin

in vsaka mi je, ko da sem njen sin, če kruha ne, besedo toplo dala.«

Grobovi umrlih partizanov so že počivali pod belim oblačilom snega. Milan Tičar jim je prižgal svečko v zahvalo in večen spomin.

»Nasvidenje spomladi in lepe praznike, ter srečno v novo leto,« je še namenil besede zbranim, ki so po celcu že delali gaz v dolino.