Nagrada na gori Lanež

Dobro leto je že minilo, ko je bilo odstranjeno zadnje ruševje na nekdanji pastirski stezi, ki je združilo južno in severno grebensko pot na Lanežu. Domačini so skalnato goro, ki leži med Kališčem in Zaplato vedno imenovali Mali Grintovec. Še v letu 1970 je bilo tako zapisano na zemljepisni karti. V letu 1980 pa so geografi iz ne vem kakšnega razloga imeni zasukali med seboj, tako da je Mali Grintovec (1813 m) postal vrh na koncu grebena, Lanež pa je postal vse, kar je južno od tega vrha.

Po triletnem napornem delu odpiranja stare pastirske poti, kjer je bilo gostega ruševja toliko, da tri dni zagotovo ne bi nihče prišel iz njega, je idejni vodja in temeljiti organizator čiščenja osrednjega in južnega dela gore Vilko Ekar iz Tupalič oznanil, da bo za vse prijatelje, ki so sodelovali pri čiščenju, postavil klopco na razgledno mesto s pogledom v dolino. Eden, ki je ves čas sodeloval pri čiščenju, je bil Franci Zaplotnik, prav tako iz Tupalič. Tri leta je bil Vilkov neutrudni sodelavec. Debele in težke veje je metal daleč v dolino Suhe. Vsi, ki smo bili tudi zraven pri nekaterih akcijah, vemo, kako težke znajo biti tudi štiri in več metrov dolge ruševnate veje. Kraj, kjer si je Vilko omislil klopco, si je Franci dobro zapomnil. Zamisel o klopci je prišla na ušesa tudi Vilkovi ženi Andreji. Takoj je pomislila, da mu bo to željo poskušala uresničiti. Spomladi je zadevo brez Vilkove vednosti vzela v svoje roke. Željo je zaupala Franciju Gregorcu, ki se je z vso vnemo lotil izdelave klopce. Ko je bila lepotica iz macesna narejena, jo je bilo treba spraviti 1600 metrov visoko. Dva metra dolga klop s kovinskim ogrodjem, na kateri lahko sedijo štirje »povornh« planinci, je bila težka več kot 60 kg. Tisto soboto, 23. septembra je kot nalašč deževalo, kar je nosačem prišlo še kako prav, saj so bili sigurni, da v takšnem vremenu Vilko ne bo hodil v gore, da bi jih presenetil. Do Zalipja na Zaplati je klopco s traktorjem pripeljal 78-letni Janez Šenk, Strnišev iz Nove vasi. V enem kosu je potem šest močnih fantov – Janez Gregorc, Anže Podpeskar, Stane Jagodic, Vilko Čimžar, Franci Gregorc in Franci Zaplotnik pokazalo svoje mišice. Po blatni strmi stezi na poti proti Dolgi njivi so v res nemogočem vremenu pokazali vso svojo trdoživost in gorenjsko trmo! Poldrugo uro so bodrili drug drugega! Bravooo fantje!!! Teden dni kasneje je Franci Zaplotnik s prijateljem Maticem klopco z betonom in z dolgimi vijaki še utrdil na njenem mestu, tako da jo zdaj tudi najmočnejši veter ne more premakniti.

Drugega pohoda na Lanež minulo sončno in mrzlo soboto se je udeležilo 22 pohodnikov. Pohod, ki je bil sprva načrtovan že v začetku oktobra, se je zaradi slabih vremenskih razmer ob koncu tedna prestavljal vse do minule sobote. Glavna organizatorka Andreja je povabila na pohod vse nosače klopce in vse prijatelje in ljubitelje gora iz Tupalič in od drugod. Čeprav je bilo prvotno mišljeno, da bo Vilko klopco prvič zagledal ob skupinskem pohodu, ga je kot nekdanjega alpinista gora zvabila že prej. In ko je tistega dne prvič zagledal klopco na mestu, kjer si jo je zamislil, je mislil, da sanja, da se je zgodil čudež na Lanežu. Ko je sedel nanjo, je le doumel, da je klopca resnična. V soboto je Vilko na klopco pritrdil tablico s pomenljivim zapisom: Popotnik spočij se na klopi, ki tukaj stoji v zahvalo prijateljem poti preko Laneža.

Francka Šavs, ki ima preddvorske gore v malem prstu, je bila ob prvem stiku s klopco na Lanežu naravnost navdušena. HVALA je iz kamenčkov napisala na klopco. 

Franci Gregorc je rekel, da mora takšen pohod preko Laneža postati tradicionalen. To bi bilo res priznanje za vse, ki so ustvarili novo pohodno pot, ki se je po več kot 50 letih spet izvila iz ruševja. Pot je zanimiva in razgledna in marsikdo je že stopil nanjo. Po njej, torej kilometer proti severu, so tudi to soboto odšli pohodniki Laneža. Spust po Dolgi njivi in naprej navzdol do Grajskih štal, mimo Zalipja naprej v Hudičkov Boštek je bila v pisani jeseni ena sama hribovska poezija. Pri Zavetišču je vse pozdravila pesem. Na frajtonarico je igral Blaž z našega Brega ob Kokri, oskrbnik Rajko pa je vse z dobro voljo povabil v toplo kočo. Prostora je bilo dovolj za vse, saj se planinci radi stisnejo. Andrejin jabolčni štrudel je bil čez vse. Hvala vsem, da smo lahko skupaj uživali gorsko srečo!

Slavko Prezelj

Fotografije – Franci Zaplotnik, Slavko Prezelj