Malinovka

Mačani imajo svet nagliho navzgor proti Kališču in Zaplati v malem prstu. Ko jo Novljani mahnejo ob Bistrici čez Brodec in nad Skodovnik v Boštek, slišiš od njih na vsakih sto metrov drugačno ime – Rigli, Češpelce, Kamne. Tudi Brežanom je poznano marsikatero ime na Zaplati, saj so imeli na gori svoje posesti, kjer so golcarili in snarili. Bašljani pa sploh poznajo vsa imena od Pekla naprej preko kraja Za starmu gradam in čez  Krvau rob do Lešerbe in naprej gor do skale, ki so ji dali ime Mava Kras in naprej gor do skale, ki nosi ime Velka Kras.

Večkrat pomislim, kako bi bilo lepo, da bi enkrat organizirali skupno omizje, da bi za nekaj dni prišli nazaj vsi tisti, ki jih že več desetletij in stoletij ni več na tem človeškem svetu. O to bi bilo zgodb za debele, debele knjige. Kaj vse bi nam lahko povedali! Še to bi zvedeli, kateri od bašeljskih pastirjev je bil prvi na Storžiču. Prav gotovo je bilo to veliko, veliko prej, predno so štirje srčni možje pred 245 leti prvič stopili na Triglav.

Iz takšnih ljudskih pripovedovanj se da narediti dober film. Še dobro, da so med nami tudi še zdaj žene in možje, ki imajo dober spomin in še vedo povedati, kakšno je bilo včasih življenje, kako so se matrali od jutra do večera, da so obstali tukaj in da jim ni bilo treba zaradi revščine oditi s trebuhom za kruhom čez lužo. 

Prav z zadnjim filmom z naslovom Z ledinskimi imeni iz Boštka v dolino, v katerem se prepletajo zgodbe, o katerih so mi govorili Prahova Angelca, Fendetova Jožica, Potrkanov Joža, Strnišov Janez pa tudi 98 - letna Ribčeva Francka, smo to zadnjo soboto, 9. decembra, člani KUD Matije Valjavca polepšali večer številnim gledalcem v preddvorskem kulturnem domu.

Ko je pri Mlinarjevih v Novi vasi, vse od začetka jeseni, hiša utonila v noč, je Petra Lombar Premru sedla k računalniku in začela ustvarjati. Iz najmanj 160 igralskih prizorov in prizorov iz narave, posnetih s tremi kamerami in posebej s snemalnikom zvoka, je Petra s filigransko natančnostjo mojstrsko zložila vse prizore skupaj v celovečerno igrani - dokumentarni film. Toliko in toliko ur dela lahko naredi samo nekdo, ki je z dušo in telesom popolnoma predan ljubiteljstvu in ki mu ni mar ne za denar in ne za slavo. Petra je takšen človek! Iskrena ti hvala, Petra!

Kar odličnih 31 igralcev, med njimi 11 igralk, je od 22. aprila do 15. oktobra letos na sedmih krajih na pobočjih Zaplate ustvarjalo pisane prizore iz življenja, ki jih danes lahko vidimo le še na starih slikah. Pri golcarjenju je kot igralec sodeloval tudi 78 - letni Janez Šenk, Strnišev iz Nove vasi. Takšen človek kot je Janez, človeku s svojo poskočnostjo da obilo veselja in volje!

Med igralci je bil tistega letošnjega dne 23. aprila z nami pri snemanju golcarjenja pod Zaplato na višini 1100 metrov tudi Božo Rehberger. Odličen igralec, srčen človek in odkrit prijatelj, je tisti dan med visokimi bukvami zadnjič zaigral. Na likof, ki ga je v zahvalo golcarjem priredil Voranc, Božo ni mogel več priti. Ampak Božo živi naprej v naših mislih in srcih! In večno bo živel tudi v tem filmu! Božo hvala ti za vse!

Kmalu po novem letu, v soboto, 13. januarja ob sedmih zvečer, bomo film Z ledinskimi imeni iz Boštka v dolino še enkrat predvajali, saj tisti, ki so ga že videli, pravijo, da je res lep in da bi veliko zamudili, če si ga ne bi ogledali.

In kje je kraj z imenom Malinovka? »Tm gor na Kozjek so naš sekl. Otrok sm še bva, sm pa mogva it tm dol nekam pod Kozjek po vodo. En mjhn studenc je biu tm. Temu kraj smo pravl Malinovka. Zej t pa čist nč n vem več povedat, kje glih b to bo.« Tako mi je povedala Jožica Gregorc, F'ndetova iz Mač.

V naših gorah od Storžiča do Zaplate in naprej do Kočne je toliko življenja, toliko veselja in spominov, da jih je še kako vredno obiskovati. Gore ti vrnejo vso moč, ki ti jo pobere ravnina. Prirodoslovec in duhovnik Simon Robič ( 1824 – 1897), ki je služboval tudi v Preddvoru, je med drugim zapisal:

Zato rečem s pesnikom:

Na goro, na goro – na strme vrhe.

Na gori cvetice najzaljše cvete!

In tice preljube najslajše pojo.

Vredno je vse to doživeti! Pa srečno pot!

Slavko Prezelj