Po pastirski čez Kobilo

Tam, v letu 1969, nas je druščino sedmih pohodnikov Ciril Šavs, Mahov iz Preddvora, peljal z Malega Kališča v Mačevsko dolino. Od tam smo se po pastirski poti povzpeli na greben Laneža in se preko prevala Kobila spustili v Dolgo njivo. Proti vrhu grebena je ruševje že takrat zagrinjalo pot in zdaj, po 55 letih smo v nedeljo člani in članice KUD-a Matije Valjavca Preddvor po sedmih akcijah to pastirsko pot med morjem ruševja spet priklicali v življenje.

V letošnjem projektu želimo z dokumentarnim filmom prikazati začetek planine na Kališču in planine Dolga njiva zadaj za Zaplato. Obe planini po arheoloških najdbah sodita v čas pozne antike, to je v 4. stoletje. Glede na močan vodni izvir pod Bašeljskim sedlom je bila planina Kališče primerna za pašo goveje živine. Zadnji pastirji so z živino na njej vztrajali vse do sredine 20. stoletja. Dolga njiva, ki je revna z vodo, je bila primerna za pašo drobnice. Ovčarjem, predvsem tistim iz Nove vasi, se lahko zahvalimo, da so tudi letos odgnali tja gor na pašo okoli 200 ovc.

Pastirji so za svojo živino in drobnico morali prehoditi precejšnje razdalje. Kadar so ovce iz Dolge njive ušle na Kališče, so pastirji imeli do njih najkrajšo pot prav čez Kobilo. Takšno prehajanje iz ene planine na drugo zaradi ovc pa tudi zaradi tega, da so se pastirji lahko kdaj srečali, včasih ni predstavljalo nikomur nobenih težav. Malo bolj poskočno so stopili v bregove, pa so bili hitro skupaj, sploh če sta bili na eni planini pastirici, na drugi pa mladi pastirji. Že na samem začetku se je namreč zgodilo, da sta na Kališču pasli živino romanizirani staroselki z naselbine Gradišče nad Bašljem, v Dolgi njivi pa so bili pastirji trije fantiči slovanskega porekla. V simboličnem srečanju med njimi smo pred kratkim posneli dva prizora na obeh planinah. Arheologinja dr. Jana Horvat iz SAZU-ja je pri zasnovi tega prizora svetovala, da dekleti govorita latinščino, za fante pa je predlagala slovaščino. In tako smo tudi storili. Katja Bogataj in Jera Zorman sta odlično zaigrali vlogo pastiric, fantje Tomaž Premru, Aljaž Šenk in Lovro Šenk pa so prav tako izvrstno zaigrali vlogo pastirjev.

Odpiranje pastirske poti skozi ruševje, domačini mu pravijo tudi cretje, je bilo iz Mačevske doline proti Kobili prej kot ne naporno. Vsi, ki smo sodelovali pri tem delu, smo bili tako srčni, da smo z vsakim novim osvojenim metrom poti, postajali še bolj veseli. Več kot 450 metrov prebijanja skozi ruševje ni bilo mačji kašelj, saj je višinska razlika nekaj več kot 300 metrov. Pot gre precej navkreber, tako da je pot primerna predvsem za gorske sladokusce. Ne morem, da ne bi omenil vseh, ki so se pri tem delu trudili na vso moč: Anja Gruden, Francka Prezelj, Anica Martinjak, Francka Šavs, Petra Lombar Premru, Simona Zorman, Franci Zaplotnik, Matjaž Šavs, Marko Kalan in Rok Šenk. Slednji trije so to zadnjo nedeljo z motornimi žagami pot tako lepo obdelali, da je Francka Šavs dejala, da je to enkratna uživaška pot! In še nekaj morate vedeti. Lanež je na zahodno stran proti Kališču skalnata gora, na tem območju obnovljene pastirske poti pa skalovja sploh ni. Pot je mehka, polna borovničevja in brusnic. Zatorej, srečno pot z Mačevske doline čez Kobilo v Dolgo njivo vam želim!

Slavko Prezelj