Kolesarski praznik - 70 let Milana Tičarja

V sredo, 4. 9. 2024 smo kolesarji DU Preddvor imeli krajšo kolesarsko turo, a bolj veselo nadaljevanje z obujanjem spominov na pretekla leta kolesarjenja. Milan Tičar, vodja kolesarske sekcije pri DU Preddvor je praznoval 70-letnico.

Milan se je rodil 1. 9. 1954  mami Mariji oz. Micki, po domače Markovčevi Micki na Zg. Beli. Osnovno šolo je obiskoval v Preddvoru, poklicno elektro šolo v Kranju. Delal je v Tekstilindusu, Konfekciji Triglav, pri zasebniku Marjanu Ciperletu, nazadnje v Iskri. Upokojil se je leta  2012.

Otroštvo, mladost in življenje do sedaj je preživel in živi na Beli. Vse življenje je tesno povezan z domačimi. Skrivnosti življenja mu je z veliko ljubeznijo poleg mame Micke odkrival in ga varno vodil po odraščajočih poteh za Milana  ata, sicer dedek, Markovčev Andrej ali Andrij, kot so ga klicali. Tudi kasneje mu je veliko pomagal, pri gradnji hiše, ko je kupil Kosmatovo gmajno, na kateri je zrasla sedanja hiša. Med tem je v njegovo življenje vstopila žena Dragica, s katero imata hčerko Urško in sina Grega. Skupaj z že omenjenim atom-dedkom  Andrijem sta zgradila hišo, v kateri živita z Dragico skupaj z Gregovo družino. Družbo jima delata Urškina vnuka Gašper in Matic ter Gregova vnukinja Maruška. Tako za svoja otroka kot za vnuke je Milan skupaj z ženo Dragico ljubeče skrbel, seveda so še sedaj njuni ljubljenci. 

Milanova ljubezen je na prvem mestu žena Dragica, nato otroka in vnuki. Skrbno ureja vse potrebno pri hiši kakor tudi pomaga na vrtu. Prosti čas z Dragico preživita predvsem na kolesarjenju in sprehodih po bližnjih gmajnah in travnikih. Milan se je takoj po upokojitvi vključil v kolesarsko sekcijo DU Preddvor. Po smrti prvega predsednika Marjana Gorza je leta 2017 prevzel aktivno vodenje kolesarske sekcije. Sedem let že uspešno načrtuje in vodi preddvorske kolesarje po bližnjih in tudi oddaljenejših poteh Gorenjske, še posebej pa so vsem v lepem spominu daljše kolesarske ture po gornjesavski dolini do Belopeških jezer, po dolini Radovne s strmim spustom v Mojstrano, po avstrijski Koroški okoli Baškega, Osojskega in Vrbskega jezera, ter slovenskem Primorju po  Parezani. V času covida je to zamrlo, po njem pa so postala problem električna kolesa, ki jih ni mogoče naložiti na prikolico prevoznika Karničarja zaradi prevelikih dimenzij. Milan še vozi navadno kolo, toda prikolica kljub temu ostaja premajhna.

Že leta Milan sodeluje pri združenju Zveze združenj borcev za vrednote NOB, kjer je več let organiziral po tri  spominske pohode k bolnici Košuti, spomladanski, poletno-družinski in zimski pohod in prav tako vzdrževal omenjeno bolnico. Vsi so bili dobro obiskani in tudi medijsko podprti.

Milanu želimo predvsem zdravje za vse njegove prostočasne ljubezni in predvsem za srčno življenje naprej z ženo Dragico, otrokoma in vnuki. Mi kolesarji pa smo si enotni, da si ga želimo kot vestnega vodja kolesarske sekcije naprej, kajti Milan zna prisluhniti. Imamo dve težavnostni skupini, daljšo zahtevnejšo in krajšo lažjo.  Predvsem pa nam je všeč, ker imamo nekateri premalo časa in po kavici želimo čim preje spet domov, drugi pa lahko podaljšajo ture tako s poganjanjem pedal kot z zasluženim hmeljevim napitkom!!!

Milan še enkrat vse najboljše iz srca, uživaj ob dobrotah iz cajne Jožeta Štefeta in še na mnogo zdravih srečnih let!

Besedilo: Franceska Žumer

Fotografije: Marko Govekar, Franceska Žumer